-
Nisu FUDBALERI al su zato Rogaticani.:woohoo:
Dedo i TevaP.S. Al imamo mi i fudbalera…;)
:)
Nas Rusko
Nema brata dok ne rodi majka: Sumeja i Rusmir
Rusko i Dedo
Nas Rusko, broj 12:)
Šehić: Nema više smisla baviti se fudbalom
Najbolje rješenje je da im se zabrani da vode Savez, kaže kapiten Željezničara i reprezentativac BiH
A. Č. 19/07/2010 10:15:00
Šehić: Nema više smisla baviti se fudbalomKapiten Željezničara, mladi, a odnedavno i A-reprezentativac Ibrahim Šehić jedan je od stotina fudbalera u BiH koji bi zbog nebulozno-ignorantske odluke Skupštine NSBiH i neusvajanja novog statuta mogao, bar kada je riječ o njegovom bavljenju fudbalom u BiH, ostati bez hljeba.
Šehić je potez NSBiH ocijenio sramotnim, a svoju veličinu pokazao je brigom ne za sebe nego za ljude kojima je fudbal jedina utjeha u siromašnom vremenu i okolnostima u kojima žive.
– Gledajući iz vlastitog ugla, mislim da nema više smisla baviti se fudbalom. Donesena je odluka koja ničemu ne vodi, ljudi koji tamo sjede, pokušavaju oteti ljudima i ono malo radosti koju su im, bar u posljednje vrijeme, donosile igre i rezultati reprezentacije.
Jedino što je ljudima ostalo da zaborave na sumornu svakodnevnicu bio je fudbal – kaže Šehić, koji ne zna ni hoće li njegov tim igrati revanš-meč drugog pretkola Lige prvaka s Hapoelom iz Tel Aviva.
– Mi se pripremamo kao da se ništa nije desilo, računamo na to da će se utakmica igrati. Besmisleno je da i klubovi ispaštaju zbog odluka koje neko donosi gledajući neke više interese. Iz UEFA-e i FIFA-e trebali bi shvatiti da u Savezu sjede ljudi koje ne zanima fudbal.
Najbolje rješenje je da oni budu kažnjeni, da se sklone sa mjesta koja obavljaju, da im se zabrani da vode Savez – dodao je Šehić.
Prevod sa Google prevoditelja je dosta loš, pa ako neko poznaje slovenski jezik neka prevede
Kokot: Olimpija je moja ljubezen
Intervju
Nogometni klub Olimpija Ljubljana
http://www.nkolimpija.com/?page=news&id=260
03.07.2007
[b]Kasim Kokot je bivši nogometaš Olimpije, kasneje pa tudi trener njenih mladinskih selekcij. Sam zase skromno pravi, da ni bil velik igralec, da pa je imel to srečo, da je igral z dobrimi soigralci proti dobrim nasprotnikom in pod taktirko dobrih trenerjev. Bil je tudi strelec na prvi tekmi med Olimpijo, takrat še Akademskim nogometnim klubom, in Crveno Zvezdo, 24. oktobra 1965 v Beogradu, ko je Olimpija zmagala s 3:2, Kokot pa je iz enajstmetrovke zadel za 2:0.
[/b]
Kje ste začeli vašo nogometno kariero?
Začel sem pri ekipi Željezničar iz Sarajeva. Leta 1955 sem igral za mladince, leta 1956 pa že za člansko ekipo. Takrat sem bil star 17 let. Prvo tekmo smo igrali proti Slobodi v Tuzli in zmagali 2:0, jaz pa sem dosegel oba gola. Od te tekme naprej sem bil ves čas standardni igralec prve enajsterice. Željezničar je tisto sezono potem izpadel iz prve lige, vanjo pa smo se ponovno uvrstili leta 1957. Prvo tekmo proti Crveni Zvezdi sem tako odigral tega leta na Grbavici. Že takrat je bila znana velika četvorka – Zvezda, Dinamo, Partizan in Hajduk in oni so vedno med seboj odločali o naslovu državnega prvaka.
[b]
Kako se je vaša kariera nato nadaljevala?[/b]
Iz Željezničarja, v katerem sem bil osem let, sem skupaj s Kapidžićem prestopil v Olimpijo. Zadnjo sezono smo z Željezničarjem osvojili tretje mesto v državi – prvak je bil Partizan, Dinamo drugi, mi pa tretji. Bili smo na letovanju na Ulcinju, ne vem niti natančno, kako je prišlo do stikov z Olimpijo, vendar pa so me potem poklicali in rekli, da grem v Olimpijo. Pri Olimpiji sem igral do leta 1971, nato sem igral še pol leta v Franciji v drugi ligi in nato zaključil kariero. Lahko bi sicer še nadaljeval s kariero, vendar pa sem že skoraj diplomiral na Fakulteti za šport in sem se tako raje posvečal študiju in nato končal še višjo šolo za trenerje v Zagrebu.Lahko malo bolj podrobno opišete vaša leta, preživeta v Olimpiji?
Ne da bi se hotel kakorkoli poviševati – Olimpiji sem dal svoja najboljša leta. Za Olimpijo sem igral od svojega triindvajsetega pa do enaintridesetega leta. Tudi igral sem najbolje v tem obdobju in Olimpija mi je res ostala v lepem spominu. Lahko bi rekel, da je Olimpija moja prva nogometna ljubezen.
[b]
Kakšno je bilo takrat vzdušje v ekipi, na tekmah?[/b]
Bilo je res dobro vzdušje in ko je prišel Partizan, Hajduk, Dinamo, Crvena Zvezda ali Maribor, je bilo vedno od osemnajst- do dvajset tisoč ljudi. Mnogo mladih mi sedaj reče, da ni možno, da bi se za Bežigradom zbralo toliko ljudi, vendar pa takrat je bilo tako. Na ostalih tekmah pa je bilo vedno okoli dvanajst tisoč ljudi.
V upravi kluba so bili takrat res ugledni Ljubljančani, igralci v moštvu pa smo bili prava »klapa«. Prav tako tudi trenerji, za katere bi lahko celo rekel, da so bili prave jugoslovanske blagovne znamke na področju trenerstva.Bi lahko primerjali jugoslovanski in sedaj slovenski nogomet?
Jaz mislim, da se nogometa ne da primerjati. Kljub temu pa je pravo merilo kvalitete število obiskovalcev. Takrat smo v Olimpiji ob sredah igrali prijateljske tekme, ali pa smo med sabo igrali na dva gola, in za Bežigradom je bilo redno od 2.000 do 2.500 ljudi. Sedaj pa ima cela prva slovenska liga, če Maribor ne igra doma, 4.800 do 5.000 gledalcev. Drugo ligo pa gleda 3.000 gledalcev.Vrniva se še malo k Crveni Zvezdi. Kako se spominjate svoje prve tekme, tako nasploh kot v dresu Olimpije, proti Crveni Zvezdi?
Prvo tekmo proti Crveni Zvezdi sem igral leta 1957 na Grbavici, takrat še v moštvu Željezničarja. Bolj specifična pa je bila prva tekma Olimpije, ko smo igrali na Marakani. Okoli atletske steze je bilo samo kamenje. Mi smo prišli in premagali Zvezdo s 3:2. Arslanagić je dosegel dva zadetka, jaz pa enega. Ko pa smo se vrnili iz Beograda nas je že na železniški postaji čakala množica ljudi, jaz in Arslanagić pa sva kot strelca dobila vsak svoj šopek rož. Bilo je res pravo vzdušje v klubu, kar je prinašalo tudi dobre rezultate. Že takrat pa so po Beogradu govorili, kako so jih premagali tam neki »skijaši« (smeh). Nasploh je bila ta zmaga veliko presenečenje.
V tistem obdobju je Olimpija odigrala nekaj fantastičnih tekem. V Zagrebu, na primer, 3:3 proti Dinamu, pa zmaga 1:0 proti Hajduku v Ljubljani, ko sem dosegel gol iz enajstmetrovke. Pa tudi proti Partizanu v Ljubljani. Partizan se je ravno vrnil iz finala pokala Evrope in zaigral v popolni postavi, razen enega igralca. Na igrišču je bilo res veliko snega in Hasanagić se je zakopal v sneg skoraj do kolen, in fotoreporterje po tekmi nagovarjal, naj ga slikajo, kje so jih premagali »skijaši«. Šoškić je za Partizan branil v prvem polčasu in Zagorc mu je dal dva gola. Ob polčasu je Partizan zamenjal vratarja, med vratnici je stopil Čurković jaz pa sem mu dal gol iz 25 metrov iz prostega strela. Žoga je šla mimo živega zidu v sneg in sploh ne vem, ali se jo je Čurković dotaknil ali pa je šla direktno v gol. Olimpija je zmagala 3:0, nezasluženo, zaradi razmer, ampak vseeno – Bežigrad je bil poln in veselili smo se skupaj z gledalci.Kaj pa tekme proti Mariboru?
Tudi te tekme so bile zanimive. Danes, ko pridem na tekmo z Mariborom je na štadionu okoli 1.000 gledalcev (misli na zadnjo prijateljsko tekmo, leta 2006, op.p.), potem pa pride 200, 300 enih in drugih navijačev in se stepejo. V naših časih pa so navijači Olimpije in Maribora prišli skupaj, od Figovca pa do štadiona, s transparenti, trobentami, ceste so bile zaprte, dan tekme pa je bila celodnevna veselica. Igralci pa smo bili tudi med sabo prijatelji – na igrišču smo se sicer tepli, vendar pa smo bili na koncu prijatelji in še danes ko se srečamo, recimo s Prosenom, nismo pozabili tistih časov.Ko ste zaključili igralsko kariero ste se podali v trenerske vode …
Svojo trenersko kariero lahko ocenim za uspešno, čeprav sem bil nekoliko samosvoj in nisem želel nikogar poslušati. Najprej sem bil trener v Jajcu, kjer so mi ponudili tako dobre pogoje, da jih ne bi mogel dobiti niti v Franciji. Tam sem treniral člansko ekipo dve leti in pol. Pripeljal sem jih do razigravanja za drugo državno ligo. Imel sem res dobro moštvo. Spomnim se, da smo igrali prijateljsko tekmo proti Borcu iz Banja Luke in izgubili 2:1, v drugi tekmi v Jajcu pa smo igrali 2:2. Borac je takrat igral v prvi zvezni ligi. Nato so želeli, da sam prevzamem vodenje Borca, kamor so prišli tudi trije igralci iz Jajca, vendar pa se je uprava preveč vmešavala v strokovno delo in sem njihovo ponudbo zavrnil. Potem sem učil na gimnaziji v svojem rojstnem kraju, Rogatici, in sočasno še treniral ekipo Radnički iz Goražda. Pripeljal sem jih do medrepubliške lige. Iz vsake ekipe, katero sem vodil, je izšlo nekaj prvoligaških igralcev.Nato sem bil pet let, pred vojno, delegat na tekmah prve jugoslovanske lige, ter tudi predsednik Medobčinske nogometne zveze Sarajevo. Živel sem v Rogatici in delal v šoli ter na občini. Med vojno so nam nato požgali hišo, vse, in jaz vedno pravim, da mi ni žal hiše niti ničesar drugega, temveč kovčka, v katerem sem imel shranjeno vse o nogometu. To je bila vsa moja nogometna dokumentacija in tega mi je bilo res žal.
Nato sem prišel v Slovenijo in se začel ukvarjati s trenerstvom. V Ajdovščini sem bil trener Primorja, ko so igrali še v drugi ligi. Tam sem bil štiri mesece, nato pa sem šel v Črnuče. Tja je nato prišel Oblak, jaz pa sem šel za šest let v Celje. Tam sem delal v mladinskem pogonu. V upravi so me postavili pred nalogo, da kar se da veliko igralcev iz mladinskih vrst pripeljem do članov, saj so imeli praktično celotno ekipo pokupljeno od drugje. Rekel sem jim, da je za to potreben čas in čez eno leto je Ulaga že prišel v prvo moštvo, nato pa še Hodžaj, Sankovič, Gobec, Beršnjak, Šeliga, Vodopivec, Koljić ter drugi, nato pa smo se razšli. Zadnja igralca, ki sta iz mladincev prišla med člane sta bila Urbanč in Kelhar. Nato sem bil tudi v Olimpiji, ki pa je potem izpadla v peto ligo, prav tako tudi Ljubljana … Sedaj pa sem spet prišel v Črnuče, kjer vodim klub v četrti ligi.
Nekaj časa ste delali tudi v bosanski reprezentanci?
Za takratnega selektorja, Smajlovića, sem v Sloveniji »odkrival« dobre bosanske igralce, katere sem potem predlagal za vpoklic v reprezentanco. To so bili Mujčinović, Hujdurović in še nekateri drugi, našel pa sem tudi nekaj potencialnih mladih reprezentantov.
[b]
Kako ste spremljali propad Olimpije in projekt novega kluba?[/b]
Meni je žal, predvsem mi je žal za ljubljanski nogomet, ker brez ljubljanskega nogometa ni slovenskega nogometa. Jaz se spomnim atmosfere na tekmah velike četvorke in tudi proti Mariboru, to so bile res »fešte« in tega sedaj ni več. Tudi Maribor ni več tisto kar je takrat bil, kar se tega tiče. Mogoče pa smo bili mi takrat preveč navezani na nogomet, zdaj pa gledalci zgolj pridejo na tekmo in sedijo kot v gledališču.
Boste prišli na jutrišnjo tekmo?
Seveda, seveda, vedno z veseljem pridem za Bežigrad. Včasih smo se vsi poznali med seboj. Naj povem še to zanimivost. Igralci Olimpije, v vseh športih, smo se velikokrat družili in nato hodili eden drugemu na tekme. Tako smo večkrat obiskali hokejiste, pa košarkarje, bili smo res ena velika družina, tako igralci različnih športov, kot tudi navijači.Besedilo in foto: Gorazd
Mali Rogaticanin, novi dijamant sa Grbavice
Omladinski pogon Zeljeznicara u svojim redovima krije zaista mnogo nogometnih nada. Jedan od njih se ipak izdvaja. Prvenstveno sto je najmladji. Alija Cesko sa svojih nepunih 12 godina vec se odavno svrstava u igrace koji bi u buducnosti mogli biti nosioci Zeljinog prvog tima…
Ovaj nas mali Rogaticanin, fudbaler je sin naseg Nedzada Ceske i sa ponosom nosi ime rahmetli dzede Alije. Da napomenem da je kuca Ceska na Holucu, tacnije na raskrscu Mejdana.
Sta reci vise osim da kazemo da smo i mi svi skupa sa familijom ponosni na naseg Aliju i jos da mu pozelimo zdravlje i srecu pa da ga za koju godinu vidimo u plavom dresu kao najboljeg golgetera.
Zeljo i plava boja su postali nekako sinonim i dio nas Rogaticana.
…Ibrahim Sehic, Semir Kerla, Alija Cesko…
Iz danasnjeg Avaza
Alija Cesko
Alija sa babom Nedzadom
Alija sa babom Nedzadom i Ivicom Osimom
Alija sa Barbarezom
Babo Nedzad: Najdraza knjiga i razglednica. Razglednica je orginalna i na noj je orginalni prijeratni pecat.Babo Nedzad, citat:
Najljepse djelo o ROGATICI I Rogatickom kraju u razlicitim periodima njenog postojanja. U knjizi se govori o porodicama i njihovim porijeklima sa podrucja Rogaticke opstine. Knjiga je stara oko 50 god i u njoj su podaci koji su kod mnogih vec zaboravljeni…….. Cuvar tradicije.:)
Mali Rogaticanin, novi dijamant sa Grbavice
Omladinski pogon Zeljeznicara u svojim redovima krije zaista mnogo nogometnih nada. Jedan od njih se ipak izdvaja. Prvenstveno sto je najmladji. Alija Cesko sa svojih nepunih 12 godina vec se odavno svrstava u igrace koji bi u buducnosti mogli biti nosioci Zeljinog prvog tima…
Ovaj nas mali Rogaticanin, fudbaler je sin naseg Nedzada Ceske i sa ponosom nosi ime rahmetli dzede Alije. Da napomenem da je kuca Ceska na Holucu, tacnije na raskrscu Mejdana.
Sta reci vise osim da kazemo da smo i mi svi skupa sa familijom ponosni na naseg Aliju i jos da mu pozelimo zdravlje i srecu pa da ga za koju godinu vidimo u plavom dresu kao najboljeg golgetera.
Zeljo i plava boja su postali nekako sinonim i dio nas Rogaticana.
…Ibrahim Sehic, Semir Kerla, Alija Cesko…
Iz danasnjeg Avaza
Alija Cesko
Alija sa babom Nedzadom
Alija sa babom Nedzadom i Ivicom Osimom
Alija sa Barbarezom
Babo Nedzad: Najdraza knjiga i razglednica. Razglednica je orginalna i na noj je orginalni prijeratni pecat.Babo Nedzad, citat:
Najljepse djelo o ROGATICI I Rogatickom kraju u razlicitim periodima njenog postojanja. U knjizi se govori o porodicama i njihovim porijeklima sa podrucja Rogaticke opstine. Knjiga je stara oko 50 god i u njoj su podaci koji su kod mnogih vec zaboravljeni…….. Cuvar tradicije.:)
Dodao/la Dženana Muhić u Vragolovi
OSVOJENU II MJESTO U REPUBLIČKOJ LIGI ,RADNIČKI GORAŽDE 1982.GODINE
Glasinac 1985.god.Kapiten Ramo Muhić[b]Preuzeto sa Rogatica BiH
od Tea Teskeredžić[/b]
PRAVA EKIPA FK”MLADOST” 1950 godine
Slijeva nadesno: Munir Branković,Anto Knežević,Fuad Jesenković,Rasim Kazić,Mehmedalija Pešto,Lutvo Branković,Zejnil Ajanović,Zdravko Čavrkapa,Sabit Šehović,dr.Mustafa Ajanović i Osman Teskeredžić
- You must be logged in to reply to this topic.